/ Ciljne skupine / Slepe in slabovidne osebe

Slepe in slabovidne osebe

Za slepe in slabovidne osebe ali osebe z okvaro vida definiramo vse, pri katerih vida ni mogoče popraviti z očali, kontaktnimi lečami ali operacijami.

Kako se slepi in slabovidni samostojno gibajo v urbanem okolju?

Ljudje z okvarami vida zaznavajo in se orientirajo drugače kot videči, zato so potrebne dobro premišljene in načrtovane prostorske in informacijske ureditve. Preden se slepi samostojno odpravi na pot, se mora ustrezno pripraviti in pot načrtovati na podlagi preteklih izkušenj dostopanja s spremljevalcem ter s pomočjo redno ažuriranih in dostopnih informacij, ki jih pri tem potrebuje. Zaradi oteženega ali onemogočenega vizualnega zaznavanja okolja se le malo slepih odloča za samostojno hojo in potovanja, saj potrebujejo za to predvsem izredno veliko usposabljanja in prakse.

Slepi se večinoma orientirajo s pomočjo tipa in sluha, tudi vonja, slabovidni pa tudi s pomočjo izrazito vidnih elementov. Slepi pri hoji najpogosteje uporabljajo belo palico, psa vodiča ali pa potujejo z osebnim spremljevalcem. Z organizacijo potrebnih pripomočkov in spremljevalcev imajo ljudje s težjimi okvarami vida tudi veliko dodatnega dela ter finančnih stroškov.

Ob tem se v fizičnem, kot tudi digitalnem okolju še vedno soočajo s številnimi ovirami, na katere videči običajno ne pomislimo - v urbanem okolju se srečujejo s stalnimi ali začasnimi višinskimi ovirami, kot so ulični drogovi, prometni znaki ali cvetlična korita na poti, itd., napačno parkiranimi vozili in drugimi ovirami, v katere se slep ali slaboviden človek lahko zaleti. Prečkanje cestišča brez zvočnega semaforja je za ljudi s težjimi okvarami vida zelo nevarno. V takih primerih so slepi odvisni od drugih naključnih mimoidočih, ki jih morajo prositi za spremstvo čez cesto. Nevarnost jim predstavljajo tudi kolesarji in uporabniki električnih skirojev, ki so neslišni, hkrati pa sta pločnik in kolesarska steza pogosto združena.

Ob uporabi javnega potniškega prometa slepi in slabovidni potniki običajno navajajo težavo, kako ugotoviti pravo številko avtobusa, zato je dobrodošla zvočna najava prihajajočih avtobusov na postajališčih ter zvočna najava naslednjega postajališča potnikom v avtobusih.

Za premagovanje večjih razdalj slepa ali slabovidna oseba običajno uporablja:

Lastno oziroma organizirano prevozno sredstvo - zato je priporočeno ustrezno število parkirnih mest ali možnost kratkotrajne ustavitve vozil ob javnem objektu

Javni avtobusni in železniški potniški promet - zato je zaželena zvočna najava naslednjih postajališč, postajališča pa opremljena z zapisi v Braillovi pisavi

Taksi, ki finančno ni dosegljiv vsakomur.

Za slepega je ovira toliko časa, dokler je ne pozna.

Luj Šprohar, Četrtek, 1. avgust 2019

Prednost slepega je, da si lahko vsak dan v drugem prostoru, takšnem, kot si ga zamišljaš ali si ga preprosto želiš. Slike prostora so v moji glavi zelo grobe. Poti so zame linearne črte. Prostor si predstavljam kot ploskve. Predeli, ki jih poznam, so svetle ploskve, neznani predeli mesta so temne ploskve.

Aleksandra Surla, Sreda, 14. avgust 2019

Predlogi za izboljšanje dostopnosti

Izboljšano sodelovanje med občinami, javnim potniškim prometom ter organizacijami, ki združujejo slepe in slabovidne osebe na določenem območju;
Slepim in slabovidnim je potrebno omogočiti kakovostno predhodno načrtovanje poti ter navigacijo v urbanem okolju s pomočjo tehnoloških rešitev in kakovostnih podatkov;
Načrtovanje urbanega okolja, prilagojenega slepim in slabovidnim (zvočni semaforji, talni taktilni vodilni sistemi, odstranitev fizičnih ovir na pešpoteh, druge rešitve);
Možnost dostopa do informacij o mobilnosti preko spleta in ostalih medijev.

Kaj pa dostop do spletnih informacij?

Slepi imajo lahko pri uporabi spleta in dostopanju do potrebnih digitalnih informacij veliko težav. Te običajno nastopijo pri rabi tehnično neustrezno sprogramiranih in oblikovanih spletnih strani, kjer niso upoštevana 4 temeljna načela spletne dostopnosti: razumljivost, zaznavanje, kompatibilnost s podpornimi napravami in operabilnost spletišča, da lahko slepi uporabniki dostopajo do informacij na spletu s pomočjo Braillove vrstice in bralnika zaslona, ki slepim predstavlja zaslon.

V državah EU dosega ustrezen standard spletne dostopnosti povprečno le 5 % spletnih strani javnega sektorja. Z namenom standardizacije dostopnosti spletnih strani in uveljavljanja enotnih načel pri dostopu do digitalnih informacij se je uveljavil mednarodni standard WCAG 2.0. Slovenija je aprila 2018 s tem namenov sprejela Zakon o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij (ZDSMA), ki javne organe zavezuje k omogočanju ustrezne stopnje dostopnosti njihovih spletišč po navedenem standardu.

Vstop v pregledovalnik

Vstop